Propolis

Zanimivo snov, ki si jo čebele nabirajo na popkih in skorji raznih iglavcev, so že stari Grki poimenovali propolis, torej nekaj, kar je pred mestnim obzidjem (pro polis = pred mestom). Za čebele predstavlja propolis cement, lak in balzam obenem, za človeka pa uporabno zdravilno sredstvo.
Čebele iz njega gradijo obrambne zidove ob vhodu v panj, mašijo in lepijo razpoke v njegovih stenah, tako da je dobro izoliran in skoraj hermetično zaprt, lakirajo z njim notranjost panja in površino satovja, kar pomeni sterilizacijo površin, in končno balzamirajo z njim trupla pobitih vsiljivcev, ki jih zaradi njihove velikosti ne morejo spraviti iz panja.
Posamezni panj zbere 100 do 300 gramov tega gradiva na leto in del tega čebelarji na razne načine pospravijo. V prvotni obliki je v njem veliko raznih nečistoč in smeti, z raztapljanjem v alkoholu pa ga je mogoče dobro prečistiti.
Uporaba propolisa sega daleč v zgodovino, čeprav ne toliko, kot to velja za med. Poznali so ga že staroegipčanski svečeniki in o njem so pisali antični pisci od Aristotela in Vergila pa do Plinija, Galena in Avicena. Višek svoje slave je propolis nemara dosegel med Bursko vojno v Južni Afriki, kjer so njegov blagodejni učinek na rane dodobra preskusili. Natančnejše podatke o njem so dale še novejše raziskave. Propolis uspešno deluje proti bakterijam, virusom, glivicam ter pospešuje celjenje ran. Koristen je pri prehladu in gripi, uspešno pa obnavlja in poživlja povrhnico. Primeren je za vse starostne skupine.