Vsekakor je veliko odvisno od tega, kje smo imeli čebele, saj vsa akacija ne cveti sočasno. Sam sem pridelal manj akacijevega medu kot povprečno ob normalnih letinah, vendar je glede na vreme, število družin, ki so izrojile, in še glede na zastrupitev rezultat še vedno zadovoljiv. Letošnja, sicer nekoliko manjša količina akacijevega medu pa je zelo lepe svetle barve, verjetno tudi zato, ker uporabljamo izključno mlado satje in ker smo pravočasno iztočili cvetlični med. Kakovost pridelanega medu se bo najbolj pokazala na različnih ocenjevanjih. Vsekakor je udeležba na takih ocenjevanjih nujna, saj le tako lahko zanesljivo ugotovimo, kako dobro smo poskrbeli za naš pridelek.

September je jesenski mesec; temperature so nižje, dnevi krajši, kljub temu pa je ta mesec še ugoden za cvetni prah. Če vreme to dopušča, bodo čebele nabrale dovolj cvetnega prahu, tako da bodo družine še vedno močne.Zdaj lahko še zadnjič letos pregledamo družine. Tudi če smo prepričani, da smo družine dovolj nakrmili, še enkrat preverimo zaloge hrane, saj so nekaj zalog čebele gotovo že porabile. Če imamo panj na tehtnici, ta (10-satni) konec septembra naj nebi tehtal manj kot 50 kg. To je optimalna teža in v panju je povsem dovolj hrane za prezimitev in kar je najpomembnejše tudi za spomladanski razvoj. Naseljeni 10-satni AŽ-panj s praznim satjem v medišču tehta od 36-40 kg, torej bo v njem povprečno 14 kg zaloge. V 12-satnih panjih mora biti vsaj 16 kg zimske zaloge, da bo hrane dovolj tudi spomladi. Če pri pregledu ugotovimo pomanjkanje zalog hrane, dodajmo družinam manjkajoči del hrane vsaj do 20. septembra. Po tem datumu sam le še enkrat do dvakrat dodam mešanico sladkorne raztopine, pelina, rmana in česna. Seveda vse družine ne bodo tako optimalno oskrbljene. Pozorni moramo biti tudi na morebitno ropanje, saj je predvsem tihi rop lahko velik problem. Takega ropanja velikokrat ne opazimo, če pa ga, je družini, ki tolerira tako odnašanje hrane iz panja, vsekakor smiselno zamenjati matico, saj ta nima dobrega obrambnega mehanizma. Kako ravnati ob morebitnem ropanju, sem opisal v prejšnji številki. Pri čebelarjih z večjim številom družin bo družina, ki bo zaradi tihega ropa ostala brez hrane, odmrla, to pa je eden izmed načinov naravne selekcije. Taka družina ni primerna za naš čebelnjak, vendar skušajmo z opazovanjem zadevo urediti in čebel ne puščajmo na milost in nemilost. Ne pozabimo na zatiranje varoj, kajti obseg zalege se zmanjšuje, zato moramo zdaj intenzivneje spremljati stanje družin, saj je zanemarjanje tega opravila lahko usodno.Upoštevajmo nasvete območnega veterinarja specialista za čebele, kajti le tako si bomo zagotovili zdrave družine in njihovo dobro prezimitev.

Naši pridelki so zdaj torej uskladiščeni, opozorim pa naj na nekaj stvari, na katere moramo biti pozorni. Vsekakor je eden naših najpomembnejših pridelkov med, nekateri pa pridelujejo tudi matični mleček in cvetni prah, izdelujejo medeni liker, medeno žganje, medico, sveče iz voska in drugo. Če smo ves med prodali grosistom, je naše delo končano, vendar jih dandanes ni veliko, ki bi "na veliko" prodali ves med. Vsak čebelar zadrži določen del za svoje stalne stranke, seveda glede na možnosti prodaje. Kot vemo, je med, shranjen v dobro zaprti embalaži, ki je atestirana za shranjevanje živil, obstojen dolga leta, ne da bi se kakor koli spremenila njegova kakovost. Posode morajo biti dobro zaprte, saj med veže nase vse tuje vonje iz okolice, zato naj pazljivost ne bo odveč. Skladiščimo ga pri temperaturi 20 C ali manj, nikakor pa ne pri višji, v suhem, temnem in zračnem prostoru. Če bi ga skladiščili pri višji temperaturi, bi lahko uničili nekatere encime v medu. Med sicer rad kristalizira, nekatere vrte hitreje, druge počasneje, in če se to zgodi, ga je treba znova utekočiniti. Veliki čebelarji imajo za ta namen urejene prostore, kot to zahtevajo predpisi, srednjim ali manjšim čebelarjem pa pri tem pomaga njihova lastna iznajdljivost.

Za zdaj še ni predpisano, kakšni naj bi bili prostori za polnjenje medu za prodajo na domu, vendar se ravnajmo po načelih dobre čebelarske prakse. Naredimo oziroma opremimo si poseben prostor za poljenje in shranjevanje medu ter drugih pridelkov. V tak prostor laže povabimo kupca in ta bo od nas odšel z boljšim občutkom, saj mu na ta način tudi pokažemo, kje med skladiščimo in v kakšnih razmerah ga polnimo v kozarce. V takih medarnah, kot jih imenujemo, lahko razstavimo tudi morebitna priznanja, prejeta na ocenjevanjih medov, saj je to dodatna promocija za čebelarja. Če kupcu pokažemo, kateri med je prejel zlato, srebrno ali bronasto odličje, bo to pri njem vzbudilo še večje zanimanje za naše pridelke. Prodaja na domu ni samo prodaja, ampak mora pri tem sodelovati vsa družina. Do kupca moramo biti prijazni, komunikativni in ustrežljivi. To nam vzame zelo veliko časa, ob začetku prodaje pa na to ne pomisli nihče. Nekateri kupci so zelo radovedni, predvsem otroci radi veliko sprašujejo, in temu se moramo kot čebelarji trgovci prilagoditi. Če je le mogoče (poleti, zlasti? če je čebelnjak doma ob hiši), pokažimo strankam čebelnjak, skušajmo jim razložiti, kako nastaja med, kako ga skladiščimo, točimo itd. Predvsem naključni gostje ali mimoidoči turisti? si vzamejo čas za ogled čebelarstva, in to je za nas tudi najboljša reklama. Včasih pride kdo samo po kilogram medu, po pogovoru s čebelarjem pa kupi še svečo iz voska, propolis, medeni liker ali še kaj drugega. V zalogi imejmo tudi priložnostna darilca za take goste, predvsem za otroke, saj si na ta način utiramo pot in pripravljamo dobre temelje za prodajo na domu. Upoštevajmo vsaj minimalne določene in dogovorjene cene in ne podcenjujmo dela naših čebel, saj ni nujno, da bomo zaradi nižje cene medu prodali več kot sosed, ki je za svoj med postavil višjo ceno. Ne bodimo nelojalna konkurenca drug drugemu, ampak se raje poenotimo v dobro vseh nas čebelarjev.

Nekateri čebelarji uporabljajo posebne komore, ki jih grejejo z grelci ali žarnicami. Take komore so uporabne, vendar mora biti ogrevanje krmiljeno prek termostata, ki izključi grelna telesa, ko se komora segreje na 40 C. Če taka komora nima termostata, tvegamo pregrevanje medu, s tem pa tudi uničenje encimov in povečanje HMF (hidroksilmetilfurfural) v medu.

Nekateri čebelarji napolnijo kozarce po točenju in tako kristaliziran med znova utekočinjajo v takih komorah. Sicer pa je med primerneje skladiščiti v večjih posodah in ga utekočinjati s potopnimi grelci. Tako utekočinjen med napolnimo v pretočne posode, kozarce pa polnimo sproti. Bolje je med polniti pred kupcem, saj to pripomore k popolnoma drugačnemu odnosu do tega sladkega pridelka. Uporabimo nove kozarce in pokrove, saj le na ta način zagotovimo neoporečnost medu, kupec pa bo še bolj zadovoljen. Sicer lahko uporabimo rabljene kozarce, vendar morajo biti ti oprani v pomivalnem stroju. Sam sicer vedno uporabljam nove. Tudi nove kozarce moramo pred uporabo oprati. Večina čebelarjev si sama izdela etikete ali pa jih da natisniti v tiskarno. Kdor pa etiket nima, jih lahko kupi v ČCS. V letošnji 6. številki Slovenskega čebelarja je bil objavljen novi pravilnik o medu, zato naj ga vsak čebelar natančno prebere in upošteva vsa njegova določila. Vsi čebelarji, ki smo vključeni v sitem KBZ, moramo upoštevati smernice dobre čebelarske prakse, to pa naj bi upoštevali tudi tisti, ki v ta sistem še niso vključeni.