Delovanje medu na mikroorganizme

Stari Rimljani in Grki so med pogosto uporabljali za konzerviranje mesa in divjačine. Na Cejlonu so še v prejšnjem stoletju kose mesa hranili tako, da so jih najprej namazali z medom. Egipčani so med uporabljali za balzamiranje trupel. Znano je, da so truplo Aleksandra Velikega, ki je umrl na pohodu na Bližnji vzhod, prepeljali v prestolnico Makedonije tako, da so ga shranili v medu, in s tem preprečiti razpadanje tkiva med potovanjem po azijskih puščavah.

Vsa ta dejstva so kazala, da med deluje tudi proti mikroorganizmom in današnja strokovna dognanja potrjujejo, da je med baktericiden in bakteriostatičen, kar pomeni, da uničuje bakterije ali pa preprečuje njih rast. Ugodno delovanje medu na rane, ki so jih včasih zdravili pretežno z medom, si lahko razlagamo delno z baktericidnim delovanjem, deloma pa z ugodnim učinkom sladkorjev in drugih sestavin.

Bakteriolog na fakulteti v Coloradu v ZDA W. G. Sachett je v med vcepil klice nekaterih človeku nevarnih bolezni. Vcepljene klice so poginile v nekaj urah ali najkasneje v nekaj dneh. Oba bacila tifusa (B. typhosus in B. paratyphosus) sta v čistem medu poginila v 24. oziroma v 48. urah. Bacil griže je poginil že po 10 urah. Tudi nekateri drugi bacili, na primer coli, ki živi v debelem črevesju, so v medu prav tako poginili najkasneje v 4 do 5 dneh. Podobne rezultate so pokazali poskusi s hemolitičnimi stafilokoki, z bacili povzročitelji davice, z bacili antraksa itd. S tem je bilo torej dokazano, da je med baktericiden, da ima anti?baktericidne lastnosti.
A. G. Lochhead pravilno meni, da je razvoj mikroflore v medu onemogočen predvsem zato, ker je ta snov rahlo kisla in je v njej tudi do 80% sladkorjev. Večina mikroorganizmov pa se ne more razvijati na podlagah, kjer je več kot 20% sladkorjev. V živih celicah je za normalen obstoj potrebno 80 do 90% vlage, sicer ne uspevajo. Čisti med, pa tudi zelo močne medene raztopine torej delujejo podobno kot sol pri konzerviranju mesa, rib in sira. Tu z določeno količino soli ustvarimo tako imenovana hipertonična okolja, v katerih mikroorganizmi ne morejo živeti. Zlasti učinkovit je lipov med, ki še pri razredčitvi 1 : 160 deluje na stafilokoke in streptokoke, zato ta med učinkuje tudi na mikroorganizme, ki povzročajo vnetja dihal.

Bakteriostatične in baktericidne lastnosti medu delno pripisujejo tudi majhnim količinam vodikovega peroksida, ki so v njem. Ta snov, s kemijsko formulo H2O2 nastaja pri reakcijah med aminskimi kislinami in kisikom v medu in je za žive celice hud strup. Človeška kri vsebuje kar dva encima, ki vodikov peroksid razkrajata v kisik in vodo, namreč katalazo in peroksidazo. Majhne količine katalaze najdemo tudi v medu, verjetno zato, da se tu strupeni peroksid ne bi preveč kopičil in zastrupljal legla ter čebel samih.
Pred nekaj več kot dvema desetletjema je dr. P. Lavie našel v medu novo skupino antibakterielnih snovi, obstojnih proti vročini. Bilo jih je mogoče ekstrahirati z organskimi topili. Te snovi so med drugim preprečevale tudi kvarjenje cvetnega prahu in kaljenje različnih semen.

Leta 1949 je dr. Zold kulturi bacilov, ki povzročajo davico, dodal svež med in ugotovil, da je neka snov v njem ovirala razvoj bolezenskih klic, pa tudi spremenila nekatere njihove lastnosti. Ker ni vedel, ali gre za eno ali več snovi s podobnim delovanjem, je to snov poimenoval inhibine, to je preprečevalce. Ali izvirajo ti inhibini v medu iz medičine ali iz čebeljega telesa, za sedaj še ni povsem jasno. Ti inhibini, ki imajo torej neke vrste antibiotično delovanje, so podobno kot nekatere druge aktivne biološke snovi občutljivi za vročino in svetlobo, zato medu ne kaže preveč segrevati ali ga hraniti na sončni svetlobi. Veliko so jih našli v lipovem medu in v medu s cvetov sadnega drevja.

Profesor na otroški kliniki na univerzi v Rostocku Stalle je z medom mazal mandlje in nosne odprtine pri otrocih, zbolelih za davico. Dva tedna je obolelo tkivo mazal trikrat na dan in dosegel dobre uspehe. Seveda pa med deluje kvečjemu baktericidno, ne more pa omiliti posledic strupov, ki jih izločajo povzročitelji davice. Mazanje ustne votline z medom ali uživanje medu je lahko neke vrste preventiva proti raznim infekcijam, zlasti še, če med ni bil segret in so inhibini ostali učinkoviti.

Inhibini torej po svojem delovanju sodijo med antibiotike, njihova prednost pa je, da ne povzročajo raznih stranskih, neugodnih pojavov, kot jih poznamo ob antibiotikih. Verjetno prav ti inhibini močno pospešujejo tudi zdravljenje ran z medom. Omenili smo že, da so včasih rane pogosto zdravili z medom. Dotok limfe na ranjena mesta, ki jih premažemo z medom, je zelo močan. Otrdele površine rane postanejo bolj sočne in se pokrijejo z limfo, kar ne deluje le baktericidno, marveč rane tudi čisti in izpira. Najprej torej na rane ugodno deluje med, nato pa limfa, s čimer je tkivo stimulirano, da se hitreje obnovi.
O znanem londonskem ginekološkem kirurgu Bulmanu poročajo, da je pri svojih operacijah namesto drugih mazil uporabljal med.

Dognal je, da le-ta hitreje celi rane in pospešuje rast ter granulacijo tkiva kot nekatera druga mazila.
Veliko izkušenj o zdravljenju ran z medom so si pridobili v Sovjetski zvezi. Uporabljali so na primer zmes ribjega olja ter medu, in že po nekaj dneh po uporabi je nekrotično tkivo izginilo ter se zamenjalo z novim, zdravim. Klinične biokemijske analize so pokazale, da med močno poveča tvorbo zdravilnega glutationa v rani, s tem pa se spodbuja razvoj novega tkiva. Pogosto so namesto sterilne obveze uporabljali kar obkladek z medom, ki so ga menjavali dvakrat na dan. Navajajo, da obkladkov ni bilo treba več tako pogosto menjati, ko je rana prenehala močiti in se je med na površini osušil.
Dr. Zaiss priporoča, da na sleherno okuženo ali smrdečo rano nakapamo nekaj medu, ne da bi rano prej izpirali, saj med deluje tudi baktericidno, povrh pa še stimulira tvorbo novega tkiva.

Med skupaj z ribjim oljem deluje na rane zelo ugodno in preprečuje tudi rast tako imenovanega divjega mesa. Pri obdrgniiiah je obvezovanje nepotrebno in namesto tega priporočajo kar oblogo iz medu. Le-to pustijo na rani tako dolgo, da se med prisuši. Ranocelno sposobnost medu pripisujejo tudi aktivnosti glukoze oksidaze v medu. Glukoza oksidaza je encim, ki vodi do kopičenja vodikovega peroksida, ta pa nato deluje antibakterielno. Medovi z visoko peroksidno vrednostjo imajo tudi močno antibakterielno delovanje, vrste medu z nizko peroksidno vrednostjo pa le slabo zavirajo rast bakterij ali pa so celo brez vpliva, takšen je na primer akacijev med. Encimski ekstrat iz hipofarinksa čebel delavk močno zavira rast bakterij. Svetloba na nekatere vrste medu deluje škodljivo, ker se uničuje oziroma inaktivira encim glukoza oksidaza, zaradi česar nastaja manj peroksida. Neonska svetloba omenjeni encim razkraja še močneje kot svetloba navadnih žarnic. Zato je med najbolje hraniti v temnem, prostoru ali pa vsaj zaščitenega pred direktnim izvorom svetlobe.