Grlo in dihalni organi

Danes menda nihče več ne dvomi, da je med zdravilo za bolno grlo. Zaradi osmoze izvleče med, ki se raztopi in razpusti v ustih, iz vnetih mandljev ne le tekočino, marveč tudi bakterije in jih nato uniči. Raziskovalcem je celo uspelo, da so bacilonoscem davičnih bakterij s tritedensko uporabo medu popolnoma razkužili nosno duplino in mandlje, kar bi se s kakim drugim sredstvom najbrž le težko posrečilo. Uživanje medu je torej tudi neke vrste preventiva proti boleznim grla in dihal.

Ljudska medicina pozna ugoden učinek vročega čaja. z medom pri kašlju in hripavosti, če zdravilo pijemo v požirkih. Zdravniki, kot so bili Zaiss, Philipp, Koch, Schell in drugi, so tej medeni pijači dodali še materino dušico (timijan), janež, žajbelj in tropotec, da se ublaži dražljivost in omehča izmeček. Zelo čislano domače zdravilo je tudi mleko, v katerem smo zavreli nekaj žajblja, dodali med in nato precedili. Drugi zopet priporočajo žlico medu v čaju iz medene detelje. Za dihalne organe priporočajo zlasti lipov in žajbljev med, smrekovec ali hojevec. Za prvega smo že slišali, da vsebuje veliko inhibinov, je torej sovražnik mikrobov, ostale tri pa tudi odlikujejo različne biološke učinkovine.

Sovjetski akademik Jojriš obolelim na pljučih priporoča dnevno 100 do 150 g medu, kar vodi do zboljšanja počutja, pomiritev kašlja, povečanja hemoglobina in izboljšanja sedementacije. Pri vnetjih višjih bronhijev in pri suhi ter gnojni sluznici grla in nosu pa svetuje inhalacije 10% raztopine medu.

Zdravniki Fiehe, Zaiss in Phillips so trdili, da celo oslovski kašelj prej preneha ali pa komaj napreduje do prvega izbruha, če damo otrokom enkrat do trikrat na dan žličko pripravka, ki ga dobimo, če eno uro kuhamo čebulo in rožiče v vodi, ohladimo in dodamo še med. Ugodni učinek medu nedvomno izvira iz sladkorjev, eteričnih olj in seveda inhibinov.

Uporabnost eteričnih olj pri katarju dihal je znana že dolgo. Danes jih najdemo v različnih pripravkih iz mentola, eukaliptovega in muškatnega olja, terpentina, timola itd. Ta olja v majhnih količinah spodbujajo oslabele bronhije, večje doze pa povzročajo, da krči popuste. Spodbujajo tudi migetalični epitel, katerega naloga je, da izriva sluz iz zamašenih sapnic. V nekaterih vrstah medu je teh eteričnih olj dovolj, da krepko učinkujejo. Po tem svojem delovanju je zlasti znan timijanov med, podobno pa učinkujejo tudi nekateri drugi, na primer lipov, smrekov in hojev. Eterična olja delujejo tudi razkuževalno. Učinek je zlasti dober pri neposrednem delovanju medu na glasilke in goltanec ter pri inhalacijah.

Posebno nadležna obolelost dihalnih organov je seneni nahod in naduha, ki ju povzroča preobčutljivost za cvetni prah in razne druge vrste prahu v zraku. Organizem se temu prahu upre s tako ostro reakcijo, da pride do bolezenskega stanja. Zdravilo proti tej preobčutljivosti, ki je lahko zelo neprijetna, iščejo številni zdravniki v tem, da skušajo organizem navaditi na povzročitelja sprva z majhnimi, kasneje pa z naraščajočimi odmerki dražil.

Ameriški zdravniki so sklepali, da verjetno med iz krajev; kjer tovrstni bolniki živijo, vsebuje tudi cvetni prah, na katerega je sluznica pacientov občutljiva, najbrž pa tudi druge dražilne snovi, ki so prišle iz zraka v nektar ali mano. Zato je treba bolnika poskusiti imunizirati kar z medom iz teh krajev. Tak postopek je bil pogosto prav uspešen. Med pa mora biti naraven, neobdelan, nesegret. Če med pred prodajo segrevajo in filtrirajo skozi zelo droban kremenčev pesek, s tem iz njega odstranijo ves drobnozrnati pelod ter druge vrste prahu, zato tak proizvod v borbi proti naduhi in senski mrzlici ne more pomagati.
Znano je tudi, da med, zaužit s satovjem vred, zelo dobro deluje na vnetje čelnih votlin in proti senski mrzlici. Znani ameriški zdravnik D. C. Jarvis je preveril in potrdil resničnost napotkov ljudske medicine v Vermontu, ki je pri nahudu, vnetju čelnih votlin in senski mrzlici priporočala med s satovjem. Pri tem pa zdravilnega učinka niso pripisovali samo medu, marveč še neki sestavini iz satovja.

Tudi specialist za alergične bolezni dr. William G. Peterson iz Oklahome v ZDA je na podlagi izkušenj pri približno 22000 pacientih ugotovil, da z medom pri precejšnjem odstotku vseh alergičnih bolezni lahko dosežemo izboljšanje. Vendar mora biti povsem naraven, torej nesegret, pa tudi filtriran ne. Naravni med vsebuje cvetni prah (po prisotnosti pelodovih zrnc je med tudi mogoče dokaj zanesljivo klasificirati) in druge sestavine zraka, ki delujejo alergično. Če vsak dan zaužijem žličko medu, postane organizem proti tem snovem odporen, zato je najbolje, da si ga bolnik preskrbi v tistih krajih, kjer prebiva.

Po navodilih že omenjenega dr. Jarvisa naj bi pacienti žvečili trikrat na dan po eno žličko z medom prepojenega satja, na koncu pa preostali vosek, ki je tako ali tako neprebavljiv, izpljunili. Kot že rečeno, ni docela znano, katerim sestavinam satja je pripisovati ugodni učinek na dihalne organe, važno pa je, da učinka ni mogoče oporekati.

Da se že v naprej prepreči izbruh senske mrzlice, priporočajo, naj bi ogroženi že mesec dni pred predvidenim nastopom bolezni začeli žvečiti medeno satje ali pa tako imenovane pokrovčke, ki jih dobimo pri odkrivanju satovja pred točenjem. Ker pa medu v satju oziroma pokrovčkov ni moč vselej dobiti, se priporoča vsaj uživanje medu, seveda nepregretega in nefiltriranega. Pri zmernih napadih so opazili, da se solzeče oči posušijo že po triminutnem žvečenju, kmalu uplahne tudi sluznica v nosu in tudi nadležni iztok sluzi iz nosa kmalu preneha.