Med zdravi želodec in jetra
Urednik znanega angleškega čebelarskega glasila The British Bee Journal Cecil B. Tonsey poroča, da se je pri pacientih, ki so bolehali za čirom na želodcu ali dvanajsterniku, pojavilo znatno izboljšanje, če so v dieto vključili še med, seveda v primerni obliki in količini. Izboljšanja pa ni bilo, če so uporabljali beli sladkor, ki je težave pogosto še povečal. Po navedbah nekaterih zdravnikov ni izključeno, da je prav beli sladkor eden od dejavnikov, ki povzroča razjede na želodcu, poleg drugih znanih vzrokov seveda. Do podobnih ugotovitev o zdravljenju želodčnih čirov so prišli tudi sovjetski znanstveniki. Izkušnje o učinku medu na želodčne rane in sluznico so dobre. Vzroki ran in vnetij so lahko različni. Zdravnik Levenson iz Moskve je 29 pacientom v starosti 30 do 50 let, ki so imeli čire na želodcu, vsaki 2 uri dajal med. Po 4 do 5 dneh so čiri nazadovali, po 10 dneh 20 pacientov ni imelo več nobenih težav, pri 9 pa so se omilile.
Dr. Zaiss je pri črevesnem katarju otrok uporabljal čaj z medom. Otroke je zdravil tako, da jim po več dni ni dajal druge hrane kot medeno vodo, in to z uspehom.
Zaradi svojega rahlega odvajalnega učinka je med zelo koristen pri zdravljenju zlatenice. Vsebuje acetilholin, zato pospešuje tudi izpraznjevanje žolčnika.
Diuretična moč medu
Raziskovalec Madaus je leta 1938 ugotovil, da zlasti ajdov med žene na vodo in je to njegovo lastnost pripisoval njegovim kislinam, eteričnim oljem in ilavonskim derivatom. Že majhne količine eteričnih olj razširjajo ledvične kapilare in jih napravijo prepustnejše. Diuretične lastnosti so razen pri ajdovem medu zelo izrazite tudi pri svetlih vrstah.