Sestava propolisa

Propolisova konsistenca je odvisna od temperature. Pri 15 C je trd in krhek, pri 30 C se zmehča. pozneje postane lepljiv, popolnoma pa se raztopi šele nad temperaturo vrelišča vode. Če ga previdno grejemo v vodni kopeli, se nabere na dnu vlečljivi del, na površje pa priplava raztopljeni propolisov "vosek". Barva propolisa je odvisna od porekla, od svetlo-rumene do temno-rjave, skoraj črne. Okus je oster, včasih grenak, vonj pa navadno prijetno sladkoben in meden. Če propolis zažgemo, mu aromatične smole v njem dajejo poseben zelo delikaten in iskan vonj.
Ultramikroskopska zgradba različnih vzorcev je, presenetljivo, skoraj vedno enaka, to pa kaže na pomembno vlogo, ki jo ima pri nastajanju propolisa čebelja slina. V vodi je propolis netopen, delno pa se topi v acetonu, alkoholu, amoniaku in v nekaterih drugih organskih topilih. Do kraja se raztopi le v primerni mešanici raznih topil.
Zanimivo je vedeti, da je propolis tudi surovina za izdelavo nekaterih posebnih lakov za glasbene inštrumente. Menda je izredni zvok Stradivarijevih violin treba vsaj delno pripisati propolisu, ki so ga čebele nabirale okrog Cremone.
Kemična sestava propolisa je precej stabilna in le malo variira glede na geografsko poreklo.
V njem je:
  • dobra polovica smol in balzamov,
  • četrtina do tretjine voska,
  • desetina eteričnih olj,
  • dvajsetina cvetnega prahu (tega je v panju vsepovsod),
  • nekaj različnih organskih in mineralnih snovi. Kromatografska analiza je v propolisu pokazala desetine raznih sestavin, v glavnem iz skupine flavonoidov, za katere je znano, da imajo mnogotere fiziološke funkcije v raznih organskih sistemih.V propolisu ni niti beljakovinskih niti maščobnih ali hormonalnih snovi, od vitaminov pa najdemo le PP. V nasprotju s tem vsebuje obilico mineralov, med katerimi so pomembni oligoelementi. Vsekakor drži, da propolis ostaja še v veliki meri neraziskan, da pa v Franciji in še posebej v nekaterih vzhodnoevropskih deželah tečejo številne laboratorijske in klinične raziskave.