Februarja pri čebelah pravzaprav še nimamo pravega dela, pričakujemo pa prvi izletni dan, ki so ga nekateri čebelarji dočakali že prejšnji mesec. Na ta dan je vsak čebelar, če je to le mogoče, pri čebelnjaku. Izkušen čebelar bo po dogajanju pred panji prepoznal, ali je s kakšno družino kaj narobe. Če katera od družin ne izletava, potrkamo po panju, in če zaslišimo šum, jo pustimo pri miru. Če šuma ne slišimo, panj zadaj odpremo, in če ugotovimo, da je družina odmrla, panj zapremo, da preprečimo stikanje drugih čebel in morebitni poznejši rop. Po navadi je vzrok odmrtja družine pomanjkanje hrane zaradi morebitnega tihega ropa jeseni, lahko pa se tudi zgodi, da se družina iz takih ali drugačnih razlogov ni pomaknila za medenimi sati. Če vzroka odmrtja ne moremo ugotoviti sami, je najbolje poklicati območnega veterinarja, še zlasti, če je odmrlo več družin. Če pri katerem izmed panjev opazimo nemirno beganje čebel, poleg tega pa je iz njega slišati glasno šumenje (taka družina po navadi še vedno izletava, ko se druge že umirijo), je to zanesljiv znak brezmatičnosti. V dnevnik si zapišimo, za katero družino gre, in ob prvem ugodnem dnevu poskrbimo za sanacijo. Ker vsak čebelar skoraj gotovo prezimi tudi dovolj pomožnih ali tako imenovanih rezervnih družinic, naj v tem primeru eno izmed njih doda v osiroteli panj. Čebele si v tem obdobju niso sovražne in se takoj sprimejo, sprejeta pa bo tudi matica. Sprejeta bo tudi družina s samo enim satom, tako da se bo do prve paše razvila brez težav. To je koristno zlasti za čebelarje, katerih pomožne družine prezimujejo v medišču. V tem primeru odvzamemo matico z enim ali dvema satoma, preostanek čebel pa združimo. Če rezervne družine nimamo in je ne moremo niti dobiti niti kupiti, nam ne preostane drugega, kot da osirotele čebele pridružimo močni družini.

Ta mesec po navadi že zacveti leska, moški cvetovi so bogati s cvetnim prahom, ženski cvetovi pa izločajo tudi medičino, seveda ob ugodnem vremenu. Opazujmo, kako čebele vnašajo cvetni prah. Družina, ki ne nosi peloda, je lahko brezmatična. Kolikor več peloda čebele vnašajo v panj, toliko več zalege je v njem. Preglejmo vratca panjev; odpreti je treba zgornje prezračevalne lopute in zamenjati pažni material, če je moker. Osušimo tudi vratca panjev, saj vlaga zelo slabo vpliva na čebelje družine. Če je vlage preveč, panj postane zatohel in plesniv, plesnivo in zato neuporabno pa je tudi satje; zlasti skrajni sati zelo hitro splesnijo.

Hrana in nosema

Če smo jeseni čebele dobro nakrmili, zdaj lahko mirno spimo. Leta nazaj so čebelarji konec februarja v panje že vstavljali pogače z dodatki fumagilina. Uporaba antibiotikov pri čebelah je prepovedana, zato pozivam vse, da tega ne počnejo več. Sam pogač ne uporabljam in po mojih izkušnjah se za naše razmere tudi niso obnesle. Enako velja tudi za dražilno krmljenje. Sicer pa bom tej temi več pozornosti namenil v prihodnji številki.Nosemo oziroma navzočnost te bolezni je v začetni fazi teže odkriti, če mrtvic nismo poslali v pregled. Upoštevajmo navodila veterinarjev in oddajmo mrtvice na pregled, ki je sicer za prevažalce in vzrejevalce obvezen, saj je po veljavnih predpisih to prvi pogoj za pridobitev veterinarskega spričevala. Ob sumu, da so čebele zbolele za nosemo, pokličimo območnega veterinarja. Postavimo higienski napajalnik, v vodo lahko dodamo malce soli in tudi jod (o količini joda se posvetujmo z veterinarjem). Sicer pa vlaga omogoča idealne razmere za izbruh noseme!

Priprava satnikov, žičenje in vtiranje satnic

Satnike si lahko izdelamo sami, če imamo pri roki kakšen kos orodja za obdelavo lesa in smo malce ustvarjalni, lahko pa kupimo tudi narejene, bodisi zbite bodisi nezbite. Če jih izdelujemo sami, moramo paziti, da se držimo standardnih mer. Za izdelavo moramo uporabiti mehek les (lipa, topol), da ta pri zbijanju ne poka. Stroji za obdelavo lesa so lahko v rokah nespretnega uporabnika nevarni, zato bodimo pri tem delu zelo previdni. Če kupimo nezbite satnike, jih bomo morali najprej zbiti, vprašanje pa je, ali jih lahko tudi lepimo. Za svoje potrebe izdelujem satnike sam in tudi vsakega zlepim. Zlepljen sat je namreč zelo stabilen, paziti pa moramo, da je zbit pravokotno in da ga naravnamo takoj, kajti ko bo lepilo prijelo, ne bo več pomoči. Uporabimo lepilo za les "mekol", ki je tudi odporno proti vodi. Za zbijanje obvezno uporabimo posebna stojala, ki jih dobimo v trgovinah s čebelarskim materialom. Da delo poteka hitreje, uporabljam nekoliko prilagojeno stojalo (glej sliko), saj letvice držijo vzmetna kolesca in ne lesena pritrdilna letev. Tako stojalo je jamstvo, da bo satnik pravilno zbit, pa še delo bo veliko lažje. Ko zbit satnik položimo na drugega, se ta, gledano pravokotno, ne sme razlikovati od prvega; če se razlikuje, ga nekoliko poravnamo.

 

Veliko čebelarjev je omenjalo, da jim lepljeni satniki povzročajo težave pri vnovični uporabi. Težavam se izognemo, če take lepljene satnike po razkuževanju (še mokre) lepo zložimo v stolpec in jih obtežimo. Satniki bodo prav tako ravni in stabilni, kot bi bili novi. Razkužimo samo dobre satnike, deformirane pa raje zavrzimo, kajti delo s skrivljenim satom je zelo naporno. Če bi hoteli vse zložiti hitreje in panj zapreti, nam tak sat vzame zelo veliko časa. Če čas, ki ga porabimo za delo s takimi sati, seštejemo, dobimo kar lepo številko, prav čas pa je tisto, kar primanjkuje vsem, razen res ljubiteljskim čebelarjem. Sam posnamem tudi vse robove na satnikih, ker je videz takega sata lepši, robovi pa se tudi pri vlečenju ali vstavljanju v panj ne zatikajo. To zahteva le nekaj potegov z ostrejšim brusnim papirjem, robove pa lahko obrusimo tudi z brusilko. Druga stvar je vrtanje.

 

Ker obstaja več načinov vrtanja, bom opisal v praksi najpogosteje uporabljen način, to je 6-kratno vrtanje, pri katerem dobimo obliko, podobno črki W. Ta način uporabljam tudi sam, predvsem zaradi prevažanja, kajti sati so izpostavljeni precej večjim obremenitvam. To velja zlasti za mlado satje, ki mu dandanes pripisujejo vse večji pomen za uspešno čebelarjenje. Žice so (z izjemo prve z leve in desne) postavljene poševno, to pa dodatno preprečuje drsenje satnic navzdol. Velik pomen ima tudi utor na eni od vzdolžnih letvic, čeprav se nekateri tega ne zavedajo in je zanje ta nepomemben.Za žičenje uporabimo nerjavečo žico, ki je sicer nekoliko dražja, vendar je občutno boljše kakovosti, debelejša in se ne trga, tudi če jo zavozlamo. Uporaba te žice je zelo pomembna zlasti zaradi uporabe kislin, saj je obstojna, zato se nekoliko večja investicija gotovo splača. Preden se lotimo žičenja, zabijemo pred prvo in za zadnjo luknjico na vzdolžni letvici, ki ima utor, 1214 mm dolge tenke žebljičke. Pozneje se nam bo to obrestovalo pri vtiranju satnic. Sam uporabljam za žičenje posebno stojalo, sicer pa lahko to delamo tudi na mizi, tako da je ožja letvica obrnjena proti nam! Začnemo pri žebljičku in tudi končamo na nasprotnem koncu pri žebljičku. Žico nekajkrat ovijemo okoli žebljička in ga pribijemo. Zdaj lahko žico sproti napnemo ali na nasprotnem koncu odščipnemo in to opravilo pustimo za pozneje. Če nam uspe zaposliti družinske člane, potem delo teče kot po tekočem traku. Pri meni se žičenja loti žena, napenjanje žice in vtiranje satnic pa je moje delo. Če žice ne napnemo dovolj, lahko to popravimo z napenjalnikom. Paziti pa moramo, da je ne napnemo preveč, ker se bo vzdolžna letvica na sredini upognila, s takim satom pa bodo pozneje težave. Z nekaj vaje bo vsak začetnik zadevo obvladal, najbolje pa je, če si zadevo praktično ogledamo pri kakem čebelarju. Ko so žice napete, satniki ne smejo počivati, saj bodo žice postale ohlapne.

 

Satnice moramo vtreti najpozneje po 48 urah.Vtiranje satnic zahteva nekaj več priprav, če to počnemo pozimi. Delo nam zelo olajša uporaba hladnovaljanih satnic. Te za nekaj dni postavimo na višjo temperaturo, tj. 22 C ali več, soba, v kateri bomo satnice vtirali, pa mora biti ogreta vsaj na 26 C. To je pogoj, da se satnice pozneje v panju ne bodo zvijale. Tudi pri tem opravilu nam bo dobrodošla družinska pomoč, saj bo delo tako hitreje opravljeno. Za vtiranje lahko uporabimo električni zažičevalnik, ki ga dobimo v trgovinah s čebelarsko opremo. Tudi dovolj močan, doma izdelan usmernik je dober, najpreprosteje pa je, če uporabimo akumulator. Satnico spustimo v utor, vrezan na vzdolžni letvici, žebljički in s tem začetek in konec žice pa so obrnjeni proti nam, tako da je vse pri roki. Nikoli ne segrevajmo vseh šestih žic hkrati, ampak samo po dve, saj se s tem izognemo pregretju. Če je katera ohlapnejša, se ne bo utopila v satnico, druga pa jo bo že prežgala. Nerjaveča žica ima veliko večjo upornost, zato se greje počasneje, pocinkana žica pa hitreje. Zato moramo pri delu dobiti občutek, da ne uničimo satnic. Tako pripravljene satnice zložimo v posebej za to prirejeno omaro, bodisi v čebelnjaku bodisi kje v bližini.